Avtor: Katja Štesl

Spomnim se listanja po maminih kuharskih knjigah iz sedemdesetih in osemdesetih, ki so enostavnejšim jedem s krajšim časom priprave ponosno pripisovale: primerno za takrat, ko dobite nepričakovane obiske. Običajno so bile to jedi, ki se jih je dalo pripraviti iz sestavin, za katere se je predvidevalo, da jih vsaka vestna gospodinja ima vselej v svoji shrambi. Toda koliko nepričakovanih obiskov pravzaprav še dobivamo danes?

Ne le drugačen, hitrejši ritem življenja, ki zahteva temeljitejšo organizacijo časa vnaprej, ampak predvsem razvoj možnosti komuniciranja, sta bistveno pripomogla k temu, da se le redko zgodi, da bi nam kdo izmed prijateljev ali znancev preprosto pozvonil pri vratih. Nedvomno je s tem povezana tudi čedalje večja stopnja fizične privatnosti (kompenzirana z »razdajanjem« samih sebe na spletu), ki jo želimo zase in jo zato spoštujemo tudi pri drugih. Za obiske, kolikor jih pač še sprejemamo doma, smo skoraj brez izjeme dogovorjeni vnaprej.

Toda pri svojih vrstnikih opažam že skorajda pretirano najavljanje. Tudi če smo precej natančno dogovorjeni za uro obiska, pogosto pred tem dobim še sporočilo v slogu »zdaj grem od doma«, v primeru seveda, da sami predvidevajo, da vem, koliko časa bodo potrebovali, da prispejo, ali pa recimo »sem na poti, čez 10 minut bom tam«. Kakor da bi si bilo potrebno z resnično gotovostjo potrditi, da bo njihov obisk pričakovan in nevsiljiv. Nekajkrat se mi je celo že zgodilo, da so me prijatelji poklicali pred vhodnimi vrati bloka in rekli »Zdravo, jaz sem tu, mi prosim odpreš vrata?« Vsekakor je to povezano s tem, da po večini živimo v najemniških stanovanjih in da priimki na zvoncih niso naši lastni. Pa vendar, naša pripravljenost vstopa v zasebnost nekoga drugega, četudi gre za nam poznane ljudi, je v zadnjih letih postala neprimerljivo bolj zadržana.

Če se v našem stanovanju, ki si ga, mimogrede, delim s še tremi študenti, oglasi zvok domofona (kaj šele zvonca pri vratih!), temu običajno sledi vprašanje: »A kdo koga pričakuje?«, če smo slučajno v istem prostoru, ali pa kar ignoriranje na podlagi predvidevanja ravno prej omenjenega. Če pozvoni še enkrat, se zdi, da prav vsak začuti kar nekakšno manjšo stopnjo začudenja in ne ravno veselega vznemirjenja, češ »le kaj bi zdaj kdo rad«.

Ko smo se na prehodu stoletja počasi začeli poslavljati od raznih akviziterjev in ljudmi s »petimi minutami za kratko anketo« ter so nam ti začeli raje zvoniti na telefonih, je pravzaprav edini, ki še pozvoni nepričakovano, poštar, ki prinese v podpis pošiljko – pa še to bolj ali manj v primeru, da gre za kakšno ponesrečeno fotografijo policijskega radarja, saj tudi dostavo paketov z eBaya in Amazona navsezadnje pričakujemo. No, morda bi lahko v to kategorijo umestili le še kakšnega soseda, ki mu je med odnašanjem smeti veter zaprl priprta vrata.

Tudi če se ne morete poistovetiti z ravno vsem do sedaj prebranim, se najbrž vseeno strinjate, da je postala misel na to, da se lahko pred vašimi vrati v kateremkoli trenutku pojavi nekdo, ki želi vstopiti, kar nekako tesnobna. In ali se vam ne zdi nenavadno, da smo v tako kratkem časovnem obdobju – spomnite se samoumevnosti iz otroštva, ko vas je pred vrata prišel iskat prijatelj z žogo v roki, ko mu je bilo dolgčas – kot nekakšen vdor v zasebnost pričeli dojemati celo stvar, ki je bila ustvarjena ravno za preprečevanje le-tega?

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.